V soboto je bil eden od tistih dni, ko sem za nekaj časa izklopil misli in skrbi ter se – kot pravi Sosed – nadihal svežega zraka. Sobotno dopoldne in (kot se je kasneje izkazalo tudi) popoldne sem namreč izkoristil za skok v naravo. Kolega je sicer predlagal več vrhov, a ko mi je pri Pršivcu obljubil enkraten pogled na Bohinjsko jezero, je bila najina debata zaključena.

Zavoljo slabe vremenske napovedi sem se zjutraj kar precej obotavljal. Prepričali so me šele prvi sočni žarki, ki so se nekako le prebili skozi črne oblake, tako da sem prispel do jezera, ko so se nekateri že vračali iz svojih jutranjih sprehodov. In kot da ne bi bil že dovolj pozen, sem nebodigatreba pustil avto kar pri hotelskem kompleksu in ne nekoliko višje ob vznožju. Pot me je posledično vodila mimo jezera, kjer sem se seveda težko izognil (večkratnemu) pritisku na sprožilec.

DSC_7335-Edit

DSC_7340

DSC_7325

DSC_7305

Po dobri uri hoje sem prispel na planino Vogar, kjer me je ob spomeniku železničarjem, padlim v 2. svetovni vojni, čakal obljubljen prizor. Kot ogledalo mirno Bohinjsko jezero, obdano s pobočji Južnih bohinjskih gora.

DSC_7356

Časa za počitek ni bilo na pretek, saj je bila za menoj šele tretjina poti. Napotil sem se naprej mimo Kosijevega doma in upoštevajoč kažipote stopil globoko v gozd.

DSC_7372

DSC_7360

Pot proti zahodu je bila precej nezahtevna. Edini pokazatelj, da se počasi dvigujem, so bile prve zaplate snega.

DSC_7366

Tu pa tam se je steza približala samemu robu grebena, tako da sem že lahko pogledoval proti Ukancu, naselju na zahodnem bregu Bohinjskega jezera.

DSC_7422

Steza se je spremenila v stezico, smrekam so se pridružili macesni in snega je bilo ponekod že za dobrih 30cm. Še nekaj korakov in že sem stal na vrhu 1761 metrov visoke gore, ki je več kot upravičila sloves ene izmed najboljših razglednih točk Julijskih Alp. Tudi temni oblaki, ki so zakrivali pogled na očaka, niso mogli pokvariti občutka zadovoljstva. Yep, it feels good to be alive!

DSC_7437

DSC_7450

DSC_7455