Pospravljanje v Lightroomu, ki je postalo ob zaključku leta že tradicionalno, je tokrat na površje naplavilo nekaj utrinkov iz sosednjega Gradca, kjer smo pred kratkim polnili zaloge prazničnega vzdušja.
Mali grad
Potikanje po avstrijsko-slovenski meji
Pot me je ob avstrijsko-slovenski meji sicer vodila že pred dvema tednoma, ko sva se za časa polne lune z Davidom odločila za krožno turo čez Golico do Rožce z izhodiščem (in sestopom) v Planini pod Golico. A tistemu vzponu v resnici bolj pritiče izraz tavanje, saj je bila zaradi goste megle sled, ki jo je zabeležila gps ura, precej podobna tisti, ki je sicer značilna za nabiralce gob.
Tokratni vzpon je bil seveda popolnoma nekaj drugega. Pobeg iz megle, v katero je že lep čas zavita naša prestolnica, na enega izmed najlepših vrhov Karavank je bil pravi balzam za oči in pljuča. Pot do 2143m visoke Kepe, ki je speljana po samem robu grebena, je resnično čudovita. Na eni strani lahko tako občudujemo severna pobočja Julijcev in mogočno severno triglavsko steno, na drugi strani pa nam pogled ponese čez Avstrijsko Koroško vse tja do Visokih Tur in Grossglocknerja.
Najlepše mesto na svetu
Politična parola gor ali dol. Ob tistih maloštevilčnih jesenskih dneh, ko ni zavita v megleno odejo, zna biti Ljubljana zares čudovita.
Pobeg izpod meglenega pokrova
Ko vremenska napoved vsebuje besedi “nizka oblačnost”, potem je edina pot, ki vodi izpod meglenega pokrova na sonce, tista, ki vodi navzgor. In da sonca res ne bi primanjkovalo, sem izbral kar najvišji vrh Karavank. Pot je bila normalno prehodna, le tu pa tam jo je presekalo nekaj manjših zaplat snega (beri: blata). In dejstvo, da me je megla spremljala vse do višine 1500 m, je pomenilo zgolj to, da sem bil na vrhu priča čudovitim prizorom pobeljene morske gladine.
Poledeneli Triglav
Tisto o pravem Slovencu, ki se vsaj enkrat v življenju povzpne na Triglav, najbrž vsi poznate. No, sam se nisem preveč oziral na ta izrek. Menim namreč, da premoremo več kot dovolj čudovitih destinacij, ki jim brez pomisleka dam prednost pred drenjanjem na našem najvišjem vrhu. Vsakomur svoje veselje, seveda, sam sem pač take sorte, da v gorah iščem mir in prostor, kjer je tudi mislim dovoljeno, da se za hip ustavijo.
Kamnito srce sveta
Naj mi pri National Geographicu ne zamerijo, če si za tokratno objavo sposodim naslov, ki so ga uporabili v lanskoletnem avgustovskem članku o Dolomitih. Težko bi namreč našel boljšo besedno zvezo za opis tega razkošnega gorskega grebena na severovzhodu Italije, ki sem ga obiskal poleti.
Nekaj malega sem o Dolomitih seveda slišal že prej iz ust prijateljev, ki so tam bodisi pohajkovali bodisi kolesarili, o nastanku in zgodovini sem se podučil s pomočjo zgoraj omenjenega prispevka v NG, odločitev za obisk pa je padla po tem, ko sem se v letošnjem letu ob prebiranju forumov in blogov prepričal, da je obisk tega dela Alp pravo zdravilo za vse tiste, zasvojene z gorskim zrakom.
