Bolj kot ne naključen timing je poskrbel, da smo se povzpeli na Schlossberg ravno v trenutku, ko je sonce počasi tonilo na daljnem zahodu. Tema, ki se je spustila na pokrajino, je seveda Gradcu ponudila priložnost, da se pokaže v svoji praznični izvedbi.

Na vsakem koraku lučke, glühwein und waffeln, na Glavnem trgu pa še retro vrtiljak za najmlajše in prisrčne krame polne stojnice, ki so kar vlekle k nakupu.

Tokratni vzpon je bil seveda popolnoma nekaj drugega. Pobeg iz megle, v katero je že lep čas zavita naša prestolnica, na enega izmed najlepših vrhov Karavank je bil pravi balzam za oči in pljuča. Pot do 2143m visoke Kepe, ki je speljana po samem robu grebena, je resnično čudovita. Na eni strani lahko občudujemo severna pobočja Julijcev in mogočno triglavsko steno, na drugi strani pa nam pogled ponese čez Avstrijsko Koroško vse tja do Visokih Tur in Grossglocknerja.

Prav je torej, da je taista pot osrednja nit tokratnega izbora fotk.

Prvi se je iz morja dvignil Triglav.

Pozno popoldne pa so se mu počasi pridružili še ostali prebivalci Gorenjske.

Do mojega povratka v dolino se je megla že v celoti poslovila in odela Završnico v jesenske barve.

Nazadnje sem stal pred njim, ko sem se v aprilu še v snežnih razmerah povzpel do Kredarice. In vse je kazalo, da bo to najino edino srečanje v tem letu. Pa je naneslo tako, da se je letos poletje zadržalo v deželi malce dlje kot sicer, jesen pa tudi ni prinesla – z izjemo manjše pošiljke snega v visokogorju – večjih sprememb. Ko sem ob spremljanju večerne vremenske napovedi že pomislil, da sem se znašel v svizčevem dnevu, je gospod Trontelj naznanil, da je ostalo sončnih dni zgolj še za prste ene roke in da gre ob koncu tedna pričakovati sneženje do nižin. In ker so bili plani za vikend že izdelani, mi ni preostalo drugega, kot da v ponedeljek vzamem dodaten dan dopusta in jo mahnem v hribe. Kako sem se odločil za Triglav, še sam ne vem.

Prihod na popolnoma prazno parkirišče v Krmi je dal slutiti, da je večina obiskovalcev gora že zaključila pohodniško sezono, tisti najbolj zagreti pa so že v pričakovanju snega, ko bojo poprijeli za cepine in dereze. In res… kot se je pozneje izkazalo, sem bil pri svojem vzponu popolnoma sam. Na Kredarici sta me pozdravila zgolj dežurna vremenarja, ki sta izvajala še zadnjo kontrolo naprav pred napovedanim četrtkovim sneženjem.

V dolini me je seveda pričakalo mrzlo jutro z živim srebrom pod ničlo, a hiter tempo, ki sem si ga zadal, me je še prehitro ogrel. Ideja je bila celo takšna, da pustim fotoaparat v nahrbtniku vse do Kredarice in se s tem izognem pretiranemu obiranju. A so moji sklepi padli v vodo v trenutku, ko sem prispel v svet ledenih skulptur.

Podobno so po sprožilcu klicali tudi živo rumeni macesni v Zgornji Krmi, ki so se že kopali v prvih jutranjih žarkih.

Snega je bilo ob poti zgolj za odtenek, nekoliko večje zaplate so se pojavile šele na “kalvariji”. Pa tudi tu sem zagazil po njem zgolj zaradi užitka. Markirana pot je bila namreč popolnoma kopna.

Ob prihodu na Kredarico sem, kot že rečeno, izmenjal par besed z vremenarjema, ki sta me opozorila, da je navkljub visokim temperaturam (ozračje se je do takrat ogrelo na dobre 4 stopinje) na poti na vrh velika verjetnost pomrznjenega snega. Temu naj bi baje botroval za to obdobje značilen suh veter.

In res, vzpon po sicer zavarovani plezalni poti na Mali Triglav je zahteval dodatno mero pazljivosti, saj je bila marsikatera polička, ki nam v poletnem času nudi zanesljivo oporo, prekrita z ledom.

Triglavski dom je postajal z vsakim korakom manjši in slabo uro kasneje sem že ponosno stal na posestvu Jakoba Aljaža. Tam me je na moje veselje pričakalo še brezvetrje, tako da sem resnično lahko užival v popolni tišini.

Nekaj fotk in žig (krst sem preskočil), kratek postanek na Kredarici za malico ter obvezen Radler in že sem bil na poti proti avtu.