Bolj kot ne naključen timing je poskrbel, da smo se povzpeli na Schlossberg ravno v trenutku, ko je sonce počasi tonilo na daljnem zahodu. Tema, ki se je spustila na pokrajino, je seveda Gradcu ponudila priložnost, da se pokaže v svoji praznični izvedbi.

Na vsakem koraku lučke, glühwein und waffeln, na Glavnem trgu pa še retro vrtiljak za najmlajše in prisrčne krame polne stojnice, ki so kar vlekle k nakupu.

Tokratni vzpon je bil seveda popolnoma nekaj drugega. Pobeg iz megle, v katero je že lep čas zavita naša prestolnica, na enega izmed najlepših vrhov Karavank je bil pravi balzam za oči in pljuča. Pot do 2143m visoke Kepe, ki je speljana po samem robu grebena, je resnično čudovita. Na eni strani lahko občudujemo severna pobočja Julijcev in mogočno triglavsko steno, na drugi strani pa nam pogled ponese čez Avstrijsko Koroško vse tja do Visokih Tur in Grossglocknerja.

Prav je torej, da je taista pot osrednja nit tokratnega izbora fotk.

Prvi se je iz morja dvignil Triglav.

Pozno popoldne pa so se mu počasi pridružili še ostali vršaci Gorenjske.

Do mojega povratka v dolino se je megla že v celoti poslovila in odela Završnico v jesenske barve.

Nazadnje sem stal pred njim, ko sem se v aprilu še v snežnih razmerah povzpel do Kredarice. In vse je kazalo, da bo to najino edino srečanje v tem letu. Pa je naneslo tako, da se je letos poletje zadržalo v deželi malce dlje kot sicer, jesen pa tudi ni prinesla – z izjemo manjše pošiljke snega v visokogorju – večjih sprememb. Ko sem ob spremljanju večerne vremenske napovedi že pomislil, da sem se znašel v svizčevem dnevu, je gospod Trontelj naznanil, da je ostalo sončnih dni zgolj še za prste ene roke in da gre ob koncu tedna pričakovati sneženje do nižin. In ker so bili plani za vikend že izdelani, mi ni preostalo drugega, kot da v ponedeljek vzamem dodaten dan dopusta in jo mahnem v hribe. Kako sem se odločil za Triglav, še sam ne vem.

Prihod na popolnoma prazno parkirišče v Krmi je dal slutiti, da je večina obiskovalcev gora že zaključila pohodniško sezono, tisti najbolj zagreti pa so že v pričakovanju snega, ko bojo poprijeli za cepine in dereze. In res… kot se je pozneje izkazalo, sem bil pri svojem vzponu popolnoma sam. Na Kredarici sta me pozdravila zgolj dežurna vremenarja, ki sta izvajala še zadnjo kontrolo naprav pred napovedanim četrtkovim sneženjem.

V dolini me je seveda pričakalo mrzlo jutro z živim srebrom pod ničlo, a hiter tempo, ki sem si ga zadal, me je še prehitro ogrel. Ideja je bila celo takšna, da pustim fotoaparat v nahrbtniku vse do Kredarice in se s tem izognem pretiranemu obiranju. A so moji sklepi padli v vodo v trenutku, ko sem prispel v svet ledenih skulptur.

Podobno so po sprožilcu klicali tudi živo rumeni macesni v Zgornji Krmi, ki so se že kopali v prvih jutranjih žarkih.

Snega je bilo ob poti zgolj za odtenek, nekoliko večje zaplate so se pojavile šele na “kalvariji”. Pa tudi tu sem zagazil po njem zgolj zaradi užitka. Markirana pot je bila namreč popolnoma kopna.

Ob prihodu na Kredarico sem, kot že rečeno, izmenjal par besed z vremenarjema, ki sta me opozorila, da je navkljub visokim temperaturam (ozračje se je do takrat ogrelo na dobre 4 stopinje) na poti na vrh velika verjetnost pomrznjenega snega. Temu naj bi baje botroval za to obdobje značilen suh veter.

In res, vzpon po sicer zavarovani plezalni poti na Mali Triglav je zahteval dodatno mero pazljivosti, saj je bila marsikatera polička, ki nam v poletnem času nudi zanesljivo oporo, prekrita z ledom.

Triglavski dom je postajal z vsakim korakom manjši in slabo uro kasneje sem že ponosno stal na posestvu Jakoba Aljaža. Tam me je na moje veselje pričakalo še brezvetrje, tako da sem resnično lahko užival v popolni tišini.

Nekaj fotk in žig (krst sem preskočil), kratek postanek na Kredarici za malico ter obvezen Radler in že sem bil na poti proti avtu.

Nekaj malega sem o Dolomitih seveda slišal že prej iz ust prijateljev, ki so tam bodisi pohajkovali bodisi kolesarili, o nastanku in zgodovini sem se podučil s pomočjo zgoraj omenjenega prispevka v NG, odločitev za obisk pa je padla po tem, ko sem se v letošnjem letu ob prebiranju forumov in blogov prepričal, da je obisk tega dela Alp pravo zdravilo za vse tiste, zasvojene z gorskim zrakom.

Glede na to, da je šlo za prvi obisk Dolomitov, mi je večina (podučenih) znancev svetovala, naj si z lepšo polovico bazni tabor postaviva v Cortini d’Ampezzo, saj se v okolici nahaja kar nekaj destinacij, ki spadajo v kategorijo a-must-see. Tako so se na širšem spisku našli Cinque Torri, skupina Tofana, Tre Cime in jezero Misurina, natačen terminski plan pa je bil prepuščen vremenskim razmeram.

V Cortino sva prispela v soboto, 13. avgusta zjutraj ter se k sreči naselila že v prvem kampu iz najinega seznama^[1], s čimer nama je bilo prihranjeno tekanje naokrog. Žal pa sva imela nekoliko manj sreče z vremenom, saj so se – še preden sva dobro postavila šotor – v dolino nagnetli temni oblaki. Ko so na zemljo padle še prve kapljice, je postalo jasno, da se vreme ne namerava izboljšati. Zato sva najprej izvedla krožno turistično turo po ulicah Cortine, nato pa sva se z avtom odpeljala do nekaj kilometrov oddaljenega jezera Misurina ter s sprehodom okrog njega zaključila upokojensko obarvan dan.

No, sarkazem na stran. Dan se je v resnici zaključil s fantastičnim pogledom na polno luno.

Čeprav je bila vremenska napoved za nedeljo na las podobna sobotni, sva se vseeno odločila, da zarana skočiva iz spalk ter se odpeljeva do izhodišča začrtanega vzpona na 3225 metrov visoko Tofano di Rozes. Za dobro voljo je poskrbelo že jasno nebo, na katerem so počasi ugašale še zadnje zvezde, ko pa so najin cilj obsijali prvi sončni žarki, sva vedela, da je pred nama čudovit dan.

O sami poti ne gre izgubljati besed, saj je precej dobro popisana na portalu hribi.net. Podobno ne gre izgubljati besed o prizorih, ki sva jima bila priča. Naj raje govorijo slike.

Jezik nama je dokončno padel na tla, ko sva prispela do koče Camillo Giussani in ko se je na najini desni odprla mogočna stena Tofane di Mezzo.

Pot od tu naprej si vsak prikroji po svoje, saj so markacije zelo redke, tu pa tam stoji kakšen možic, pa tudi samo severno pobočje Tofane deluje kot ena velika streha, po kateri lahko poljubno vijugamo levo-desno.

Ko sva že precej utrujenih nog opravila še z zadnjim grebenom, se je pred nama narisal kovinski križ in nama dal vedeti, da sva dosegla vrh. Prizori, ki so se odprli naokrog pa so pomenili, da bo počitek zamenjalo veselo pritiskanje na sprožilec.

Omenjeni čas za počitek je prišel še prehitro, saj so naju že naslednje jutro zbudile dežne kaplje in naju predčasno pregnale domov.

Poleg teka sta postala moja največja užitka grizenje kolen in sopihanje proti vrhu, prihod na cilj in prizori na njem pa seveda največji nagradi. Pogled na okoliške vrhove, ki ožarjeni z jutranjim soncem štrlijo iz morja oblakov, človeku namreč vsakič znova pričara občutek, da je resnično blizu nebes.

Zato sem kmalu po tem, ko se je sneg poslovil od gora, navzgor popeljal tudi svojo družino. Vzponi so bili primerno krajši in manj zahtevni, prizori pa zato nič manj čudoviti.

Tako praktično ni bilo vikenda, ko se nisem potikal nekje na višini 2000+. Kaj vikenda! Zahvaljujoč Davidu, Gašperju in Romanu sem spoznal, da je za skok v hribe dober katerikoli dan v tednu. Vse kar človek potrebuje, je čelna svetilka in dobra družba. Spanje takrat sicer postane sekundarnega pomena, a v zameno se nam odpre fantastičen svet temačnih sprehodov po gozdu, spokojnega miru na vrhu ter pisanih palet sončnih vzhodov.

Z vsakim novim vzponom pa so rasli tudi apetiti, zato sem si nekje vmes omislil Sidartin vodnik po zavarovanih plezalnih poteh, se ustrezno opremljen (pas + samovarovalni komplet) spopadel z jeklenicami, skobami in klini ter se tako prepričal, da je strah pred višino le spomin iz otroštva.

Tam nekje v avgustu sem s Tofano di Rozes povečal najvišjo znamko na 3225m, a je to že druga zgodba, ki bo (upam) dobila svojo objavo.

Če so me leta 2008 s precej rutinirano izvedbo in s ponesrečenim – vsaj kar zadeva oboževalce na stari celini – skokom v country vode pustili relativno hladnega, pa sem se lahko v nedeljo zvečer po več kot dve uri in pol trajajočem koncertu, na katerem so odigrali večino svojih največjih uspešnic^[2], ponovno prepričal, zakaj gre za enega izmed mojih najljubših rock bendov, ki me spremlja vse od srednje šole naprej. 40,000 ljudi^[3], fantastična atmosfera, ki je ni zmotil niti krajši naliv, in kar dva bisa s skupno devetimi pesmimi so poskrbeli za – kot se je ob zaključku v čustvenem nagovori izrazil Jon – “a night to remember”.

Prepričan sem, da bodo ob zaključku leta ponovno zasedli prestol največjih zaslužkarjev, nam pa ostane le obljuba, da se po napovedanem krajšem slovesu od glasbenega sveta ponovno vrnejo na koncertne odre.

Pravila so enostavna. Ena fotka na dan, 365 fotk od 1. junija 2011 do 31. maja 2012. Vse posneto seveda z mobilnim telefonom, v skladu z načelom TBCITOTWY. Ta namreč pravi, da je najboljši fotoaparat tisti, ki ga imaš v danem trenutku ob sebi.

Hkrati sem se po tehtnem razmisleku odločil, da z dnevnimi stvaritvami ne bom smetil po blogu, ampak se raje poslužim ločene tumblr platforme, ki je zaživela na svoji poddomeni 365.tomazkresevic.com. Vabljeni k ogledu.

Vsem tistim, ki primanjkuje volje ali poguma za začetek podobnega projekta, pa priporočam ogled spodnjega videa.

Osnovna ideja praznovanja tretjega desetletja je bila sicer na nek način podobna tisti iz prejetega sms-a, le da je vlogo ciljne destinacije namesto slabih 400 metrov visokega Cankarjevega vrha prevzel dvatisočak iz najdaljšega slovenskega grebena v Karavankah, vlogo pečenega vola pa kolački iz domače pečice.

Odločitev, da se na novo polnočno turo odpravimo ravno na moj rojstni dan, je padla že pred časom, saj je le-ta sovpadal s polno luno, ki je bila povrh vsega še (drugič v tem letu) stoodstotna. Načrte nam je nekoliko pokvaril le novozapadli sneg, tako da smo v znak sočutja do mojih let opustili idejo o bivakiranju in vzponu na Grintovec ter se raje odločili za skok na 2088 metrov visoki Veliki vrh.

Pot nas je vodila čez Kofce, kjer smo zaradi nenehnega stokanja in jamranja izkušenejših (beri: starejših) članov odprave naredili prvi postanek in predčasno olajšali moj nahrbtnik.

Ob naslednjem vzponu bi mogoče veljalo domače dobrote omeniti šele na vrhu. Čokoladna malica je namreč poskrbela za precejšen dvig tempa, tako da sem fotoaparat prvič potegnil na plano šele na vrhu, ki smo ga dosegli v – za dane razmere zavidljivi – dobri uri.

Hribolazenje v večernih urah se je še enkrat več izkazalo za prav posebno doživetje, zagotovo vredno praznovanja tridesetletnice. Občutki v trenutkih, ko luna pokuka izza oblakov in njeni žarki v snopih padejo na zasnežena pobočja, ko lahko ugasneš naglavno svetilko in ko je edini zvok, ki ga slišiš, rahlo škripanje snega, so preprosto nepopisni.

In ko se tako doma ob pregledovanju slik ozreš nazaj, spoznaš, da je vsako novo leto, ki prinese nove izzive, izkušnje in prijateljstva, več kot le suhoparna številka v osebnem kartonu.