Iz raja do pekla

Po tem, ko je sobota minila v znamenju lahkotnega pohajkovanja po Piranu, sem se danes odločil za malce zahtevnejši pohodniški podvig. Idejo sem, kot obljubljeno, ukradel sosedu, ki je lepote Pekla odkril včeraj. Tudi zame je bil to prvi obisk, tako da sem bil pričakovano navdušen nad videnim. Nekaj malega sem sicer pobrskal že po netu, a lahko definitivno rečem, da je pot od prvega do petega slapu, polna manjših in večjih tolmunov in brzic, presegla vsa moja pričakovanja.

Mogoče še beseda ali dve za vse tiste, ki jih bo tale zapis navdušil za obisk. Pomlad, ki že vztrajno trka na vrata, je namreč poskrbela za idealno izletniško kuliso, saj je soteska že odvrgla večji del svoje snežne odeje. Kljub temu pa previdnost ni odveč. Strma pobočja posuta z listjem in pa spolzka kamnita podlaga preraščena z mahom jo lahko kaj kmalu zagodejo. Če je izlet do slapu št. 2 še primeren za romantičen sprehod v dvoje, pa preostali trije zahtevajo ustrezno obutev in pa kanček spretnosti. Pohodnih palic nisem imel, saj sem nekje prebral, da mi bodo zgolj v napoto. Za samo pot pa sem potreboval dve uri. Uro pa pol do petega slapu, pol ure nazaj. Zakaj takšna razlika? Prilagam le nekatere izmed kupa fotk. 🙂