Sleepless in Ljubljana
Oče. Mož. Jadralec. Hribolazec. Tekač. Fotograf. Geolovec. Digitalni entuzijast. Nočna ptica.
Tisto o pravem Slovencu, ki se vsaj enkrat v življenju povzpne na Triglav, najbrž vsi poznate. No, sam se nisem preveč oziral na ta izrek. Menim namreč, da premoremo več kot dovolj čudovitih destinacij, ki jim brez pomisleka dam prednost pred drenjanjem na našem najvišjem vrhu. Vsakomur svoje veselje, seveda, sam sem pač take sorte, da v gorah iščem mir in prostor, kjer je tudi mislim dovoljeno, da se za hip ustavijo.
Nazadnje sem stal pred njim, ko sem se v aprilu še v snežnih razmerah povzpel do Kredarice. In vse je kazalo, da bo to najino edino srečanje v tem letu. Pa je naneslo tako, da se je letos poletje zadržalo v deželi malce dlje kot sicer, jesen pa tudi ni prinesla – z izjemo manjše pošiljke snega v visokogorju – večjih sprememb. Ko sem ob spremljanju večerne vremenske napovedi že pomislil, da sem se znašel v svizčevem dnevu, je gospod Trontelj naznanil, da je ostalo sončnih dni zgolj še za prste ene roke in da gre ob koncu tedna pričakovati sneženje do nižin. In ker so bili plani za vikend že izdelani, mi ni preostalo drugega, kot da v ponedeljek vzamem dodaten dan dopusta in jo mahnem v hribe. Kako sem se odločil za Triglav, še sam ne vem.
Prihod na popolnoma prazno parkirišče v Krmi je dal slutiti, da je večina obiskovalcev gora že zaključila pohodniško sezono, tisti najbolj zagreti pa so že v pričakovanju snega, ko bojo poprijeli za cepine in dereze. In res… kot se je pozneje izkazalo, sem bil pri svojem vzponu popolnoma sam. Na Kredarici sta me pozdravila zgolj dežurna vremenarja, ki sta izvajala še zadnjo kontrolo naprav pred napovedanim četrtkovim sneženjem.
V dolini me je seveda pričakalo mrzlo jutro z živim srebrom pod ničlo, a hiter tempo, ki sem si ga zadal, me je še prehitro ogrel. Ideja je bila celo takšna, da pustim fotoaparat v nahrbtniku vse do Kredarice in se s tem izognem pretiranemu obiranju. A so moji sklepi padli v vodo v trenutku, ko sem prispel v svet ledenih skulptur.
Podobno so po sprožilcu klicali tudi živo rumeni macesni v Zgornji Krmi, ki so se že kopali v prvih jutranjih žarkih.
Snega je bilo ob poti zgolj za odtenek, nekoliko večje zaplate so se pojavile šele na “kalvariji”. Pa tudi tu sem zagazil po njem zgolj zaradi užitka. Markirana pot je bila namreč popolnoma kopna.
Ob prihodu na Kredarico sem, kot že rečeno, izmenjal par besed z vremenarjema, ki sta me opozorila, da je navkljub visokim temperaturam (ozračje se je do takrat ogrelo na dobre 4 stopinje) na poti na vrh velika verjetnost pomrznjenega snega. Temu naj bi baje botroval za to obdobje značilen suh veter.
In res, vzpon po sicer zavarovani plezalni poti na Mali Triglav je zahteval dodatno mero pazljivosti, saj je bila marsikatera polička, ki nam v poletnem času nudi zanesljivo oporo, prekrita z ledom.
Triglavski dom je postajal z vsakim korakom manjši in slabo uro kasneje sem že ponosno stal na posestvu Jakoba Aljaža. Tam me je na moje veselje pričakalo še brezvetrje, tako da sem resnično lahko užival v popolni tišini.
Nekaj fotk in žig (krst sem preskočil), kratek postanek na Kredarici za malico ter obvezen Radler in že sem bil na poti proti avtu.
