Glede na to, da sem že pozimi veselo gazil sneg po naših gorah in da sem okroglo obletnico praznoval v soju polne lune na Velikem vrhu, je bilo nekako za pričakovati, da se bo ta – na novo odkrita – ljubezen nadaljevala tudi v pomladnem in poletnem času. Za pričakovati je bilo tudi to, da bo posledično tale blog malce sameval. Zadnjih nekaj mesecev sem namreč našel zgolj toliko časa, da sem fotografije prenašal iz kartice na disk. Lightroom sem zagnal enkrat ali dvakrat, prijava v WordPress konzolo pa niti slučajno ni prišla na spored.

Poleg teka sta postala moja največja užitka grizenje kolen in sopihanje proti vrhu, prihod na cilj in prizori na njem pa seveda največji nagradi. Pogled na okoliške vrhove, ki ožarjeni z jutranjim soncem štrlijo iz morja oblakov, človeku namreč vsakič znova pričara občutek, da je resnično blizu nebes.

Zato sem kmalu po tem, ko se je sneg poslovil od gora, navzgor popeljal tudi svojo družino. Vzponi so bili primerno krajši in manj zahtevni, prizori pa zato nič manj čudoviti.

DSC_9810

DSC_9859

DSC_9824

DSC_0079

DSC_0160

Tako praktično ni bilo vikenda, ko se nisem potikal nekje na višini 2000+. Kaj vikenda! Zahvaljujoč Davidu, Gašperju in Romanu sem spoznal, da je za skok v hribe dober katerikoli dan v tednu. Vse kar človek potrebuje, je čelna svetilka in dobra družba. Spanje takrat sicer postane sekundarnega pomena, a v zameno se nam odpre fantastičen svet temačnih sprehodov po gozdu, spokojnega miru na vrhu ter pisanih palet sončnih vzhodov.

IMG_1744

IMG_1734

IMG_1755

IMG_1911

Z vsakim novim vzponom pa so rasli tudi apetiti, zato sem si nekje vmes omislil Sidartin vodnik po zavarovanih plezalnih poteh, se ustrezno opremljen (pas + samovarovalni komplet) spopadel z jeklenicami, skobami in klini ter se tako prepričal, da je strah pred višino le spomin iz otroštva.

IMG_1949

IMG_1993

IMG_1942

IMG_1985

Tam nekje v avgustu sem s Tofano di Rozes povečal najvišjo znamko na 3225m, a je to že druga zgodba, ki bo kmalu dobila svojo objavo.