V torek popoldne sem prejel sms z voščilom in povabilom na Rožnik, ki bi se mu pred leti, ko sem bil še abonent Majskih iger, z veseljem odzval. A leta tečejo in ljudje se spreminjajo. Življenje prinese nove izzive in nove načine uresničevanja le-teh.

Osnovna ideja praznovanja tretjega desetletja je bila sicer na nek način podobna tisti iz prejetega sms-a, le da je vlogo ciljne destinacije namesto slabih 400 metrov visokega Cankarjevega vrha prevzel dvatisočak iz najdaljšega slovenskega grebena v Karavankah, vlogo pečenega vola pa kolački iz domače pečice.

Odločitev, da se na novo polnočno turo odpravimo ravno na moj rojstni dan, je padla že pred časom, saj je le-ta sovpadal s polno luno, ki je bila povrh vsega še (drugič v tem letu) stoodstotna. Načrte nam je nekoliko pokvaril le novozapadli sneg, tako da smo v znak sočutja do mojih let opustili idejo o bivakiranju in vzponu na Grintovec ter se raje odločili za skok na 2088 metrov visoki Veliki vrh.

DSC_9947

Pot nas je vodila čez Kofce, kjer smo zaradi nenehnega stokanja in jamranja izkušenejših (beri: starejših) članov odprave naredili prvi postanek in predčasno olajšali moj nahrbtnik.

DSC_9920

Ob naslednjem vzponu bi mogoče veljalo domače dobrote omeniti šele na vrhu. Čokoladna malica je namreč poskrbela za precejšen dvig tempa, tako da sem fotoaparat prvič potegnil na plano šele na vrhu, ki smo ga dosegli v – za dane razmere zavidljivi – dobri uri.

DSC_9958

Hribolazenje v večernih urah se je še enkrat več izkazalo za prav posebno doživetje, zagotovo vredno praznovanja tridesetletnice. Občutki v trenutkih, ko luna pokuka izza oblakov in njeni žarki v snopih padejo na zasnežena pobočja, ko lahko ugasneš naglavno svetilko in ko je edini zvok, ki ga slišiš, rahlo škripanje snega, so preprosto nepopisni.

DSC_9952

In ko se tako doma ob pregledovanju slik ozreš nazaj, spoznaš, da je vsako novo leto, ki prinese nove izzive, izkušnje in prijateljstva, več kot le suhoparna številka v osebnem kartonu.

DSC_9964