30-ka pod luno

V torek popoldne sem prejel sms z voščilom in povabilom na Rožnik, ki bi se mu pred leti, ko sem bil še abonent Majskih iger, z veseljem odzval. A leta tečejo in ljudje se spreminjajo. Življenje prinese nove izzive in nove načine uresničevanja le-teh.

Osnovna ideja praznovanja tretjega desetletja je bila sicer na nek način podobna tisti iz prejetega sms-a, le da je vlogo ciljne destinacije namesto slabih 400 metrov visokega Cankarjevega vrha prevzel dvatisočak iz najdaljšega slovenskega grebena v Karavankah, vlogo pečenega vola pa kolački iz domače pečice.

Odločitev, da se na novo polnočno turo odpravimo ravno na moj rojstni dan, je padla že pred časom, saj je le-ta sovpadal s polno luno, ki je bila povrh vsega še (drugič v tem letu) stoodstotna. Načrte nam je nekoliko pokvaril le novozapadli sneg, tako da smo v znak sočutja do mojih let opustili idejo o bivakiranju in vzponu na Grintovec ter se raje odločili za skok na 2088 metrov visoki Veliki vrh.