Sleepless in Ljubljana
Oče. Mož. Jadralec. Hribolazec. Tekač. Fotograf. Geolovec. Digitalni entuzijast. Nočna ptica.
Prizori iz zadnjega vzpona na Debelo peč so me tako navdušili, da sem se minulo soboto odločil za ponoven obisk Julijcev. Glede na moji želji, da grem tokrat še višje in da se čim bolj približam Triglavu, je bila odločitev pravzaprav precej enostavna. Vzpon na 2515 metrov visoko Kredarico z izhodiščem v Krmi je pač ena izmed najbolj priljubljenih zimskih tur, v paketu s sončno napovedjo pa seveda ni šlo pričakovati drugega kot dan poln užitkov.
Žal je imela podobne obete tudi kopica drugih pohodnikov, turnih smučarjev in deskarjev, saj je bilo parkirišče, do katerega vodi pohvalno urejena in splužena gozna cesta, ob mojem prihodu že čisto zapolnjeno. Manevriranje in izmikanje “zamudnikom”, ki so poskušali isto srečo kot jaz, ter povratek do Kovinarske koče sta mi tako ukradla še nekaj minut, ki so bile v tekmi s prihajajočim še kako dragocene.
Pot do Vrtače sem zahvaljujoč Velikemu in Malemu Draškemu vrhu še nekako oddelal v senci, že prvi stik s soncem pri vzponu do pastirske koče v Zgornji Krmi pa je prinesel spoznanje, da me čaka pasji dan.
Sonce, ki se je neusmiljeno vzpenjalo po nebu, je poskrbelo, da se je kalvarija začela že pred Kalvarijo. Snežna podlaga se je namreč na mestih že tako zmehčala, da se je precej povečala frekvenca kletvic, ko sem reševal eno ali drugo nogo iz luknje in se z zavistjo oziral proti smučarjem, ki jim je bila ta dodatna poraba energije prihranjena.
Po dobrih štirih urah sem že gazil po zadnji vzpetini in se zvedavo oziral po vetrnih elektrarnah, ki so prve, ki pozdravijo pohodnike na Kredarico. Tako kot sem bil vesel vetrnic, sem bil kasneje z enako mero vesel dejstva, da vremenarja, ki živita v domu, nista zgolj v službi domovine, ampak ti z veseljem postrežeta tudi z (naravno) ohlajenim hmeljevim zvarkom. Še več. Možakarja sta baje precej domača tudi s kuhalnico.
Ko sem utišal pritožbe iz trebušne votline, sem seveda hitro odcapljal na drugo stran koče, kjer sta me za dogovorjeno fotoseanso že čakala ata Očak in njegov mlajši brat.
Za konec sem se še prepričal, koliko je resnice v Pečenkovih besedah, ko nam zvečer prek TV ekranov sporoča, da Kredarico pokriva dobre tri metre debela snežna odeja, …
… se naužil še zadnjih razgledov …
… in se odpravili nazaj v dolino Krme.
P.S.: Žepni Canon S95 preprosto ni bil kos močni svetlobi, zato tokrat črno-bela obdelava.
23/05/2011 at 16:57
Mater superca. Jaz imam tudi S95, sicer bolj za igrati se za pod vodo, ampak je cist fajn strojcek. Skratka, prou žou mi je ker sem hotu it isti vikend na kredarico, dobro res je blo očitno nekaj ljudi ampak vidim da je snega še dovolj…mogoče pa en drug vikend.
Fajn fotke!
23/05/2011 at 21:35
Hvala!
Katero “ohišje” pa uporabljaš? Jaz sem lani kupil torbico DicaPac WP-310, ki sem jo uporabljal z enim starim trotlom. Nekako ne upam tlačit S95-ke noter.
24/05/2011 at 13:02
Uporabljam originalno “underwater” ohisje od canona. Niti slučajno ne zaupam raznoraznim vrečkam 🙂 ok za po obali ali za na čoln ja, samo jaz sem sprobal moje ohišje že pri 40m pod vodo in je super. Kaj takega nebi šu probavat z vrečkam 🙂
5 Comments
Tudi črno-bele so lepe. Tok lepe, da ti sploh ne bi blo treba povedat, da si pravzaprav kompenziral svetlobo! 🙂
Hvala. 🙂